Dediščina je vse tisto, kar so nam zapustili naši dedki, bi rekli tretješolci. In res je
tako. Pri pouku Spoznavanja okolja smo spoznavali dediščino našega kraja. Učili
smo se o zgodovini Sv. Trojice, o starih predmetih in opravilih, o šolstvu v preteklosti,
o ljudskih običajih, glasbi, petju in plesu. In prav zaradi slednjega smo v četrtek, 6. 2.
2025, medse povabili poznavalko ljudskih plesov, našo vzgojiteljico in mentorico
folklore, Janjo Požegar.
Janja nam je povedala, da ohranjanje starih običajev lahko imenujemo tudi folklora.
Pokazala nam je oblačila, ki so jih nosili ljudje v preteklosti in sedaj služijo kot
narodna noša folklornim plesalkam in plesalcem. Igrali smo se stare igre, naučila pa
nas je tudi nekaj plesov. Zaplesali smo Ob bistrem potoku je mlin, Mat' potico pečejo
in Rašplo, na koncu pa smo še zarajali ob Trzinki.
Prijetno utrujeni smo ugotovili, da so se ljudje tudi v preteklosti znali poveseliti, po
težkem delu so si zapeli in zaplesali. Lepo je, da se ljudski običaji ohranjajo še danes
in da jih poznajo tudi otroci.
Dediščina domačega kraja pa so tudi naravne znamenitosti, pomembne stavbe,
spominske plošče, spomeniki in pomembne osebnosti, ki so živele v našem kraju.
V četrtek, 13. 2. 2025, smo se podali na učni sprehod z namenom, da podrobneje
spoznamo dediščino našega kraja. In kdo bi nas o tem lahko bolje poučil kot nekdo,
ki tukaj živi že od rojstva.
In prav zato smo za pomoč zaprosili našo bivšo učiteljico Marijo Rojko, ki že od
rojstva prebiva v Sv. Trojici; tukaj so živeli tudi njeni predniki. Najprej nas je popeljala
do cerkve, ki je ena najznamenitejših stavb v Sv. Trojici, saj se ponaša s tremi
zvoniki, bogato knjižnico ter samostanom. Na vratih samostana nas je že čakal pater
Bernard. Povabil nas je v samostansko knjižnico in nam razkazal njeno bogato zbirko
zelo starih knjig. Ogledali pa smo si lahko tudi razstavo številnih primerkov Svetega
pisma, prevedenega v različne jezike.
Po obisku samostanske knjižnice smo nadaljevali naše raziskovanje Sv. Trojice.
Ustavili smo se ob znamenitih romarskih stopnicah, kjer smo z zanimanjem prisluhnili
učiteljici Mariji, ki nam je povedala legendo o nastanku Sv. Trojice. Izvedeli smo, da
je Trojiško jezero umetno, in da je bila pred njegovim nastankom na tem mestu vaška
gmajna, kjer so bošnarji pasli živino.
Učiteljica Marija nas je potem popeljala do njene hiše in nam povedala, da je to
najstarejša hiša v trgu. Nasproti njene hiše stoji hiša, kjer je spominska plošča, ki nas
spominja, da je bil v tej hiši rojen pisatelj Alojz Kraigher, na spominski plošči pa piše
tudi, da je tukaj pol leta živel največji slovenski pisatelj Ivan Cankar. Na drugi strani
ceste smo videli kip Ivana Cankarja in Lepe Vide.
Ustavili smo se tudi ob spomeniku NOB, ki ga je načrtoval arhitekt Jože Plečnik,
posvečen pa je žrtvam druge svetovne vojne.
Na kulturnem domu smo si ogledali spominske plošče in se pogovorili še o ostalih
znamenitih prebivalcih Svete Trojice.
Spoznali smo, da ima Sv. Trojica res bogato in zanimivo zgodovino in lahko smo
ponosni, da živimo tukaj, v osrčju Slovenskih goric, med vinogradi in gozdički, med
prijaznimi ljudmi, ki skrbno ohranjajo našo dediščino, da jo lahko spoznavamo tudi
mlajše generacije.
Zahvaljujemo se naši bivši učiteljici Mariji Rojko, da nam je raziskovanje domačega
kraja popestrila z zanimivimi zgodbami iz preteklosti, ki si jih bomo zagotovo
zapomnili za zmeraj.